Na danasnji dan…

London

leta 2014, sem se  malce po polnoci chekiral v hostel v blizini Elephant & Castle. Tako se je zacelo. Priblizno ob tej uri sem se odpravil raziskovat London in po Shoreditchu iskal pisarno agencije, ki mi je urejala papirje za delo in odpiranje bancnega racuna. Izgubljen, a poln motivacije sem zacenjal pot, ki me je vodila do tu, kjer sem danes in prihodnost je svetlejsa kod kadarkoli.

Sredisce mojega zivljenja je moja sluzba, ki me je pravzaprav na zacetku spravila v velike tezave, danes pa… no, boste videli. Po tem, ko sem opravil prvi razgovor za sluzbo v agenciji, ki posoja svoje osebje hotelom s 5 imi zvezdicami in po izjemno motivacijskem treningu, ko so nam nakladali zgodbe o tem, kako so nekateri njihovi clani, v roku mesecev postajali managerji na vseh moznih lokacijah, sem si tudi sam ustvaril podobno idejo, kaj si zelim jaz. Vedel sem, da sem dober v tem kar pocnem in mi bodo takoj na prvi izmeni ponudili delo in napredovanje itd. Pa sem oddelal prvo izmeno v Claridge’s hotelu, pa potem v Connaughtu, pa v Purple Dragonu, v Riverbanku,  v Berkleyu, v London Editionu, v Town Hallu in Le Meridienu, v St. Martins Laneu in nikjer ponudbe niso bile na voljo… 17. februarja me poklice moja supervisorka: “Great opportunity… downe Hotel… ine hours… permanent…” Zaradi tezav s telefonom, gospodicne sploh nisem slisal in sem se zapicil samo v besedo permanent in sprejel neznano delo. Pricakoval sem, da bom delal od jutra do vecera in napredoval v enem tednu itd. 18. februarja sem zacel prvo izmeno v The Lansdowne Club Dining room. Na moje veliko razocaranje sem izvedel, da se gre samo za 5 ur na dan. Pa se to samo ce smo na polno zaseden, drugace se manj. Po hitri kalkulaciji sem izracunal, da borih 170 funtov, kolikor bi mi ta sluzba prinesla, nikakor ne bo dovolj. Na jeziku sem imel, da se tu ne bom vec vracal, kajti na koncu koncev, najmanj kar sem v tistem trenutku potreboval so bile dodatne financne tezave. Nato pa mi je intuicija govorila, naj vendarle zdrzim in da se tu skriva priloznost. Vedno sem ji zaupal in sem se ji vdal tudi takrat.

Pred kratkim se pisal o tem, da sem 15. septembra podpisal prvo pogodbo v zivljenju, z garantirano placo, dopustom itd…za delovno mesto glavnega natakarja. Vse kar sem moral se narediti je bilo, da se izkazem v naslednjih 3 mesecih, kolikor imamo preizkusne dobe v nasem podjetju. Kmalu za mano, smo najeli se novega Supervisorja, ki bi v slovenskem prevodu bil nekaksen Vodja strezbe. Kandidat, ki je bil izbran, je prisel z vrhunskim CVjem. Odpiral je Michelinove restavracije, bil je manager v Harrodsu, 20 let izkusenj v gostinstvu itd. Vsi, ki me dobro poznate, ali ste kdaj imeli to nesreco, da ste morali delati z menoj, veste kaksen sem ko pride do posla. Dveh stvari ne toleriram. Prva je lenoba v sluzbi in druga salabajzerstvo. Na nesreco nasega novega Supervisorja, je sam posedoval prav obe te lastnosti in mislim, da vam je jasno, da sem kaj hitro zacel izgubljati potrpljenje z njim, pa ce je moj nadrejeni ali pa ne. Redko drzim jezik za zobmi. 5. decembra sem prisel na delo in z vnovicnim razocaranjem ugotovil, da ta salabajzer ne zna voditi izmene in me je v 2 urah kolikor sem imel casa pred vecerjo, da postavim restavracijo v zgledno stanje, cakala gora dela, ki bi ga morali opraviti ze med kosilom, zato sem malce izgubil zivce in zatezil managerju, da tako ne gre vec naprej. Na moje veliko presenecenje, pa je sef stresel jezo name in mi ukazal, naj nikoli vec ne izgubim zivcev. Razocaran a profesionalen, sem se lotil dela in se pravocasno vse uredil. Pred vecernim briefingom, pa manager povabi assistant managerja, naso hosteso in mene na kratek pogovor, kjer nam pove, da Juan (salabajzer) ne dela vec z nami. V kratkem monologu omeni, da ima dovolj najemanja od zunaj in da se je odlocil da povisa nekoga iz ekipe. Nasa hostesa res obvlada vse aspekte dela in glede na to, da je v klubu ze 5 let, je bila logicna izbira. Nato pa se mi je naenkrat vse stemnilo in nisem spremljal dogodkov okoli mene. Zdramil sem se sele, ko sem se rokoval z managerjem. Ravnokar me je povisal v Supervisorja.

Letos, se mi je prvic v zivljenju zgodilo, da nisem cutil potrebe po kakrsnihkoli novoletnih zaobljubah. Iskreno sem srecen in ne zelim spreminjati nicesar. Zelim samo se vec tega, kar se mi dogaja, zelim vec znanja, vec izkusenj in to je to. Popolnoma sem osredotocen na to kar pocnem in to prihaja s svojimi nagradami. Napredovanje je samo ena stvar, ki sem jo dobil v zadnjem mesecu. Obiskal sem se managerski tecaj, dobil licenco za prvi nivo Sommelierja, najpomembnejsa nagrada pa se mi je zgodila cez praznike, ker sem jih lahko prezivel v domovini, z druzino in prijatelji.

Blog vedno pisem, po tem ko se mi kaj zgodi, tako upam, da bo na racun tega ta blog zivel se kar nekaj casa. Vsaj kaze vse na to. 🙂

Do naslednjic…

Lenart

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s