Pa sva sla…

“T tr t tr t tr t tr”, vedno glasnejsi zvok budilke na mojem nadomestnem telefonu, ker sem svojega nesrecno raztresel na hodnikih londonske tube, mi je dal vedeti, da bo treba pokonci. Po napornem tednu, ko smo odpustili dva standardna clana nase ekipe, bili prakticno na polno zasedeni vsak vecer in po le dveh urah spanja je bil koncno cas. Cas za zasluzeno nagrado. Pred meseci sem v internem kvizu zasluzil potovanje v Francijo in njeno vinarsko regijo Sancerre. Neupraviceno je ta regija manj znana tako med poznavalci kot nepoznavalci vrhunskih vin. Vendar pocasi se to spreminja. Sancerre se kljub svoji majhnosti, primerljiva bi bila recimo z nasim Bizeljskim, ponasa predvsem z raznolikostjo vin. A o tem bom govoril kasneje, ko bo to bolj primerno.

London ne bi bil London, ce me ne bi posteno namocil ze do borih 500m oddaljene postaje. S premocenimi cevlji in hlacami, sem se kljub temu, da sonca se ni bilo na obzorju in je ura bila komaj kaj preko pete zjutraj, komaj strpal v vagon proti Kings Cross St Pancrass International, kjer je imel oditi moj Eurostar proti Parizu. Ze takrat sem komaj drzal odprte oci, saj so mi jih tezki podocnjaki vlekli skupaj. Pomanjkanje spanja v zadnjih dneh, izcrpanost in pa sicer dobrodosel obcutek reisefibra, mi niso ravno pomagali k obnavljanju energije, pa vendar je vikend pred mano obetal ravno to. Svetlana, sodelavka s katero mi je bilo za iti na ta izlet, me je ze cakala na postaji in po razmeroma hitrem check-inu sva tipicno britansko ze nastreljala par pikrih proti guzvi, ki se je nabirala v cakalnici za vlak. Ampak verjamem, da bralca ne zanimajo vse te bedarije, temvec bolj Francija in cudovit Pariz, kot ga sanjajo vse princeske in ki nam ga filmi ponavadi pricarajo v vsej svoji velicastnosti in lepoti.

Po dveh urah in pol razposajenega pogovora, nas je Eurostar koncno sparkiral na pariski Gare du Nord, kjer poleg Eurostarovih vlakov, vozijo tudi znameniti TGV (Train Grand Vitesse). Najprej sva morala ugotoviti, kje morava pocakati na naslednji vlak, ki naju bo cez stiri ure odpeljal proti najini pravi destinaciji, Sancerre. Na informacijah sva z mojo zarjavelo francoscino le izvedela, da sploh nisva na pravi postaji in da morava na Paris Bercy, ki je kaksna dva kilometra jugo vzhodno od tu. Sicer ustrezljiva a ne ravno prijazna informatorka naju je napotila na metro. Ker sva morala kupiti karte sva se ustavila na kartomatu, ki pa je deloval pokvarjen. Kajti nisva se mogla nacuditi kako je karta lahko samo 1.70 eura, ko pa v Londonu se bus stane skoraj vec kot to. No kaj kmalu sva ugotovila, cemu taksna razlika v ceni. Ko sva po pokvarjenih tekocih stopnicah s tezko kramo na ramenih stopala v podzemlje, nama je v oci silil neznosen vonj po kislem urinu, ki je prihajal od…. vsepovsod! Zacudena sva se z rokavi preko ust in nosu, da bi le nekako omilila smrad, usedla
na metro. Strasno smesno se nama je sicer zdelo, da je bil metro pravzaprav double decker, kot so nasi rdeci busi tu v Londonu. Hudomusno sva se salila, da Parizani pac ne bodo dovolili monopola nad double deckerji Londonu. Za kaksno sekundo sva zamudila vlak ko sva prestopala in zopet ugotovila, da ti ljudje pac niso ravno “diht”. Na tabli, kjer je pisalo cez koliko casa pride naslednji je pisalo 15 minut. Vsakdo, ki je kdaj zivel v Londonu, ve da je nasa toleranca pri nekje
priblizno stirih minutah. Kadarkoli je vec (pa prakticno nikoli ni), ze prejme glasne “Oh for fucks sake” in “are they taking a piss?” … 13 minut… 10 minut… 7 minut… 5 minut … 6 minut… 7 minut… 5 minut… Cakaj! Kaj? Pa se kar naenkrat prikaze vlak. Kaj hitro nama je postalo jasno, da se tu ni ravno za zanasati na njihove ure.

Koncno prispeva na Paris Bercy in globoko zajameva polna pljuca svezega zraka. Glede na glamur, ki naj bi ga ponujal Pariz sva bila globoko razocarana. Ampak ker sva le bila stran od dela, sva se popolnoma sprostila in pricela uzivati v avanturi. Ker sva imela za zabiti se skoraj tri ure do najinega vlaka, sva se odlocila, da razisceva ta konec Pariza. Zraven postaje se je razprostiral velik park ob Seni in sprva sva le oblacnemu vremenu pripisala dolgocasen razgled, ki se nama je ponujal. Ko sva zakorakala blizje Seni proti stopnicam, ki so vodile na njeno obrezje, pa sva vendarle ugotovila, da ni le vreme krivo za tako mrk in zanemarjen izgled parka. Med stopnicami, naj bi tekel nekaksen slap recne vode, pa je namesto tega tekel klor, ki sta ga dva prav lena delavca zlivala z vrha stopnic. Leseno fasado vrtne utice sredi parka, so grdili fluorescentni grafiti, prav tako dvigalo za hendikepirane na vrhu stopnic in zgradbe, ki so obdajale park. Ocitno
pomanjakanje spostovanja do lepega je v Franciji bolj pravilo kot izjema, saj sva tudi ob potovanju z vlakom proti Sancerre, na vsakih nekaj metrov videla grafite, ki so nasli svoje mesto se na tako majhnem telefonskem drogu, elektricni omarici in na grobiscu vlakov, kjer so stotine razbitih vagonov pobarvali, tako da se ni dalo ugotoviti njihove prvotne barve.

Ker je bilo potovanje naporno, nama je pocasi zacelo kruliti in sklenila sva, da bolje da pojeva nekaj sedaj, kot pa da cakava na vecer, ko sva imela rezervirano vecerjo v gastro pubu, sredi Chavignola kjer sva imela spati. Ker po depresivni okolici, kateri sva bila prica, nisva imela kaj dosti volje raziskovati okolice, sva vstopila v prvo gostilno, ki nama je prisla na pot. Na pogled ni bila bogve kaj, de jour meni pa je bil videti razmeroma ugoden (13 evrov za tri jedi) in glede na to, da sva v kulinaricni prestolnici sveta, sva sklepala da nama kaj hudega ne bo. Natakar je celo znal anglesko, kar nama je bilo zelo vsec, sploh moji sopotnici, ki ni razumela niti besede po francosko. Hitro sva narocila, bila prijetno presenecena, ker hrana sploh ni bila slaba. Malce naju je zaskrbelo le, ko so naju vljudno prosili, ce lahko obdrziva vilice in noz se za glavno jed, ker da nimajo dosti pribora. Ko sva po obedu in kapucinu, ki je bil pravzaprav filter kava s smetano, sva prosila za racun. Na rit naju je vrglo le ko sva videla, da sva za en kapucino placala vec kot 4 evre. Po kosilu sva se odpravila nazaj na postajo in pocakala na vlak. Glede na zunanji izgled sva bila prijetno presencena, da je bil znotraj izjemno udoben, a nisva mogla, da ne bi opazila se ene francoske neumnosti. Matematika jim ocitno ne gre. Najina sedeza sta imela stevilki 15 in 17, pa sva sedela eden poleg drugega. Na desni strani so sosedje imeli sedeze stevlika 11 in 13, klop pred njimi 12 in 18, klop pred nama pa 12 in 14. Se bolj cudno se nama je zdelo da je naslednja klop imela stevilke 22 in 28. 19 ni bilo nikjer, prav tako ne 20. Francozi. V Angliji bi tem rekli “monkey business”.

Kakorkoli ze, prispela sva na postajo Tracy-Sancerre, kjer nama je bilo ze v Londonu receno, naj najameva taxi do Chavignola, vasice ki je od postaje oddaljena kaksnih 10 minut. Iskreno verjamem, da je se postaja na Blanci ali pa v Presnici bolj obljudena, kot je bila ta. Seveda na postaji ni bilo nobenih reklam za taxi ali kakrsnihkoli vizitk in Svetlana, prepravljena da z golimi rokami zadavi nasega menegerja, ki se je delal iz nje norca, ko je vprasala po taxiju, se je ze zivcno prestopala in nervozno skripala z zobmi, prestrasena da bova morala kar tu ostati. Pa sem se sel igrati heroja in na plan potegnil svojo francoscino, ki se je pocasi, izpostavljena frankofonskem okolju cistila rje, saj je nisem uporabljal vse od mature. Stopil sem do micne studentke, ki je ocitno cakala na prevoz do doma in jo poprosil za telefonsko od kaksnega delujocega taksija. Sicer nejevoljno nama je pomagala, a ker se nihce ni oglasil, sem jo moral se malce nadlegovati, da je nasla se drugo vizitko, ki naj bi bila delujoca taxi sluzba. Ko koncno dobim vezo, sem izvedel da taxi pride cez urico ali dve. Razocarano poklopim in razlozim novi prijateljici, da se bova nacakala. Upajoc, da se morda sama ponudi, da naju zapelje vsaj nekam blizje civilizaciji, sem namignil Svetlani, naj se naredi se bolj nestrpno. Kar seveda ni bilo tezko. No pa na koncu punca le ponudi prevoz in ze cez nekaj minut sediva v rdecem twingu z njeno mamo, ki nama je v brezhibni anglescini razkazovala pokrajino. Povedala nama je, da zivita v srediscu Sancerre in da imata prekrasen razgled na pokrajino saj zivita poleg pokopalisca, ki gleda proti zvitem gricevju posipanem s trtami. Posali se, da je fino, da je na taki mirni lokaciji in da so sosedi vecinoma tiho. Po tej sali se je tudi Svetlana sprostila in ko so naju spustile iz avta pri najinem hotelu se ni mogla nacuditi prekrasni stavbi pred katero sva se znasla. Ceprav vasica Chavignol ni mogla imeti vec kot 100 prebivalcev, pa sva po hotelu sodec videla, da jim obiskovalcev tu zagotovo ne manjka. Kasneje sva izvedela, da se vsako leto med sezono v vasici zamenja okoli 25.000 turistov. Vesela, da sva koncno tu, in utrujena od dolge voznje, sva se dogovorila, da se dobiva malce pred sedmo in da se v tem casu razkomotiva in naseliva v vsak svoji sobici, stusirava in nato odpraviva na vnaprej rezervirano vecerjo.

Au fin de Chavignol je bilo ime bojda edinem gastro-pubu v vasici, ki se je kot razkriva ime, nahajal na koncu te vasice. Valovanje svetlobe skozi okna, nama je dalo vedeti, da je rocno narejeni kamin, sluzil ne samo kot vir svetlobe temvec tudi toplote, ki sva je bila v hladnem novemberskem zraku se najbolj potrebna. Ko sva vstopila skozi zadnja vrata, naju je lastnica, starejsa gospa z debelimi kvadratnimi okvirji prav grdo pogledala, kot ces kaj da tu pocneva. Pa naju predstavim, da imava rezervacij in da sva prisla na vecerjo. Ker je izgledalo, da naju ni razumela sem poskusil se v anglescini, pa mi je osorno odgovorila da “non parle” in “non comprende” in “french only!” Pa sem spet pocasi v francoscini razlozil, da “rezervacija ob osem” in je rekla da ni se osem. “A se naj vrneva cez 40 min?” “Seveda. Ob osmih imata rezervacijo.” “A lahko kaj spijeva in pocakava tu?” “Ooooo seveda, seveda”. Koncno naju popelje v notranjost puba.
Hitro nama je postalo jasno, cemu taksna neprijaznost, saj so na eni izmed miz bili se njen moz in dva kuharja, ki sva jih ocitno zmocila ob majhni zabavi, sodec po petih praznih steklenicah vina na mizi. Posede naju v kotno mizo in nama ponudi vino, se vedno malce nastrojena in odide. Ko se cez par minut vrne, nama raju ponudi mizo zraven kamina in zdelo se nama je, da se je koncno malce ogrela za naju. Predstavi nama menije, posedi na mizo domac kruh in vino naju pusti, da se
odlociva. Meni je bil izjemno zanimiv in hrana, ki sva jo izbrala je bila fantasticna. Ceprav je bila starka krepko preko osemdeset, pa se je pozneje ko se je pub malce bolj napolnil in je imela kaksnih 5 miz prav poskocno vrtela okoli vsake in ugodila prav vsem.

Navdusena, sita in precej utrujena sva se odpravila nazaj proti hotelu na pocitek. Naslednje jutro sva vstala zgodaj, odsla na zajtrk, kjer so bile na voljo Chavignolske dobrote, od domacega prsuta in sunke, kosmicev in domacih jogurtov pa do njihove specialitete. Chavignolskega Cruttina. Sir, ki je menda eden izmed najbolj cenjenih kulinaricnih dobrot v Franciji. ot nama je kasneje povedal najin vodic po vinarni Henri Bourgois, je v Chavignolu 16 druzin, od tega jih 15 prideluje vino, setnajsta pa sir. Tisti, ki me bolje poznajo, vedo da sem zbircna Metka in da nisem ravno nagnjen k avanturisticni kulinariki, sploh pa ko pride do kaksnih peticnih sirov in kar je se hujse kozjih sirov. Cruttin je namrec kozji sir. Ampak tudi brezvernike kot sem sam, se da spreobrniti. Povem vam, da je ta sir nekaj najbolj bozanskega, kar sem imel priloznost preizkusiti v svojem zivljenu. Do konca najinega izleta v Sancerre, sem jedel samo se jedi, ki so vsebovale ta sir.

Po zajtrku, sva imela dogovorjen ogled vinarne Henri Bourgois, katere vina prodajamo tudi v nasi restavraciji. Po izjemno podrobnem ogledu njihove vinarne in opisovanju vseh postopkov, tako za izdelavo belega, kot rdecega vina, vse od zasaditve trt, pa do izbire prave plute za zamasek, ki ga bodo izbrali za njihovo vino, sva se koncno znasla v njihovem butikcu, kjer je sledila degustacija. V zadnjih mesecih se je moje sprva nedolzno spogledovanje s svetom vina, ki se je razvilo zgolj iz radovednosti in zelje po boljsem opravljanju svojega poklica, spremenilo v romanticno afero. Vzljubil sem vino. Rdece, belo, rose, desertno, tudi penece. Rad imam osvezujoce, eksoticne novo zelandske sauvignon blance, tezke, popraste juzno ameriske shiraze, lahne romanticne burgundske pinot noirje in maslene burgundske chardonnaye. Bordojski tezaki v katerih prevladuje cabernet sauvignon so mi ljubsi od merlojev, grenache mi pase le v kompleksnih mesanicah, kot je zloglasni Chateau Neuf De Pape, rizling pa za dessert. Bolj spoznavam vina, bolj so mi jasne tudi razlike v njih, bolje cutim nezne vonje sadezov, ki se skrivajo v dobrih vinih, a stvar ki najbolje definira karakter vina, mi je bila tuja. Izlet v Sancerre, mi je razkril kaksno razliko v vinu napravi zemlja na kateri raste grozdje. In prav to je prava moc te regije, saj na tem podrocju najdemo tri razlicne vrste zemlje. Na vzhodu je kremen, ki vinu daje svezost, mineralnost, skorajda malce slanega priokusa in taksno vino je odlicen partner sladkovodnim ribam, ki so same po sebi pustejse. Zahodni del prekriva vecinoma kreda in glina, kar vinom daje kompleksnost, vecjo tezo in vec karakterja, se vedno pa ohranja lahkotnost. Sam bi to vino pil v poletnih mesecih, ob solatkah in lahkem piscancu ali kar samega, saj te pridih limoninega olupka in anansovega lista spominja na koktajl. Nekje na sredi regiji se nahaja vasica Chavignol, v kateri sva bila midva. Poleg sira, je ta prikupna vasica zanimiva zaradi se ene zelo pomembne stvari. In to je Montes Damnes. “Prekleti hrib” ga klicejo zaradi izjemno strmega pobocja, ki ga morajo zaradi nagiba negovati zgolj rocno, saj noben traktor ne zmore taksnega hriba. Ze sama strmina, daje vinu izjemno stabilnost, saj grozdje za razvoj potrebuje tezak teren, neprijazen teren. Palico, ne pa lepe besede. Se bolj pa zadevo komplicira tretja vrst prsti regije Sancerre, ki jo najdemo le na tem pobocju, Kimmeridgijski lapor. Vsak kamencek, ki sem ga prijel v roke, je imel na sebi ogromen odtis polza ali skoljke, starega 150 miljonov let. Ce kremen daje lahkotnost sancerreskemu sauvignon blancu, kreda in glina karakter, pa ji ta lapor daje nekaj popolnoma drugacnega. Ko sem vino poizkusil, sem mislil da pijem nekaj popolnoma drugacnega. Mocan priokus pasijonke, ki jo je zaokrozal mango in sladka sredica ananasa. Fantasticno. Nato pa sledi zelo dolg finis, ki se vlece po jeziku v neskoncnost in te kot grske sirene zapeljuje v nov pozirek. Sicer se marsikdo z mano ne bi strinjal, ampak sam bi to vino pil izkljucno z eksoticno hrano. Tajska, karibska. To je vino, ki klice avanturo, ki te vabi v drznost. Kot je opaziti je moje navdusenje nepopisno. Edina slaba stvar je ta, da je to vino staro 2 meseca. Karakteristike, ki jih kaze sedaj, jih ponavadi pokaze sele proti koncu druge fermentacije, nekje po 6 mesecih, kar mi
daje slutiti, da bo letosnja letina fantasticna. Zal pa bom moral nanjo pocakati se 22 mesecev, kajti po AOC Sancerre, ga bodo smeli prodajati sele cez slabi dve leti. Brez skrbi, zavihek na koledarju je ze zacrtan.

Po fantasticni izkusnji v vinarni, je bil cas za popoldansko kosilo. Zaradi podozivljanja sva kosilo miselno kar preskocila in sploh nisva opazila, kdaj sva pospravila tudi sladice. Ker sva imela na voljo celo popoldne in cas do 8 ure zvecer, sem Sveti vztrajno prepriceval, da si zelim v mesto Sancerre, ki mi je ze cel dan mezikalo z vrha hribcka, ki je bil slabe stiri kilometre oddaljen od Chavignola. Radovednost po razgledu, ki ga je obljubljal srednjeveski grad na samem vrhu mi ni dal miru in nekako mi jo je koncno uspelo prepricati, da se pes odpraviva po podezelski cesti. Obljubil sem ji, da ce po 20 minutah ne bo videti, da se mestecu blizava, da se vrneva nazaj.

Ker sva se zabavala in kratkocasila s pogovorom in salami, sva brez da bi opazila cez dobrih 20 minut pri vznozju strme cestice, ki je vodila v mestece Sancerre, ze slikala zahajajoce sonce, ki je izginjalo nekje za Chavignolom. Po njenem pritozevanju, ki sem ga obcasno razumel skozi njeno glasno sopihanje, sva koncno prilezla na vrh. Pogled nazaj proti gricevju je bil precudovit. Zadnji soncni zarki so bozali orumenele trte in vecerna meglica je prekrivala pasnike in travnike v dolinicah med gricevji. Tesne srednjeveske ulice pred nama so me navdihovale z romantiko, saj sem pred casom zopet prebiral meni tako ljubo knjigo Giacoma Casanove, Beg iz Beneske jece, pisatelja ter filozofa (in presustnika, kot ga bolje pozna vecina ljudi), ki me je vedno navdihoval. Te ulice so me spomnile na lepe trenutke, ki sem jih prezivljal v mojem stanovanjcu v Kopru in malce se me je lotilo domotozje. Iz sanjarjenja me je hitro povlekla “Masion des Sancerre”
oziroma Hisa Sancerre, ki je v centru mesta nekoc sluzila kot strazarnica, sedaj pa jo je odkupilo zdruzenje 350 vinogradnikov, ter jo spremenilo v pravi muzej vinogradnistvu. Spustila sva se na ogled, ki sta ga sestavljali dve sobi in vrt. V prvi sobi, je bil na tleh zgrajen 3D model regije, na katerega je projekcija predstavila vse razlicne vrste prsti v regiji, tipe grozdja in vse ostale podrobnosti. V drugi sobi, so na veliki pisanih stebrih visele nagrade in opisi vinarjev in njihove zgodbe, na dveh racunalnikih so se predvajali intervjuji z vinarji in njihovimi zacetki, ter kako so v
70ih letih prejsnjega stoletja zaceli promovirati svojo regijo. Na vrtu, pa so predstavljali vse vrste zelenja, ki raste v Sancerre in z opisi vsake, nakazali kaj vse vpliva na okus vina. Za konec, naju je cakala se degustacija.

Po muzeju, sva sla se na sprehod po mestu in odkrila, da je bilo kljub temu, da so vse ulice v mestu delovale popolnoma mrtve, center mesta na sobotni vecer popolnoma ozivel. Gostilnice, slascicarno, vinske trgovinice, butiki in trafike. Vse je bilo odprto in ljudi je kar mrgolelo. Stopila sva v skoraj vsako vinoteko in si ogledovala vina, jih nekaj tudi preizkusila. Mestece je bilo res prisrcno in zal mi je, da nasa mestna jedra v Sloveniji redko tako zazivijo, sploh moje domace brezisko sredisce, ki zazivi zgolj ob Kozmusovih medaljah ali pa na Silvestrovo. Pocasi je postalo pozno in ce sva zelela ujeti vecerjo, sva se morala podvizati, saj naju je cakala dolga pot nazaj. Ker cesta do Chavignola ni bila osvetljena, plocnikov pa tudi ni bilo na spregled, sva z malce tezjim korakom stopala nazaj. No, hvala za tehnologijo, saj sva nase opozarjala s svetilkami na mobitelih. Ko sva hodila sva se malce skodozeljno pritozevala, ko so avti brzeli mimo naju, pa naju nihce ni niti smirglal, kaj sele da bi nama kdo ustavil in ponudil prevoz. No pa sva se hitro zarekla, saj sta se naju usmilila dva mladenica in nama ponudila prevoz. Z avtom je bilo do hotela zgolj 5 minut. S fantoma sem se hitro spustil v debato o fuzbalu (v francoscini, frajer), ugotovili pa smo, da se fanta vozita na delo. In kot nalasc, sta bila oba kuharja ravno v najinem hotelu in sta nama obljubila, da nama ne bo zal za vecerjo.

Po se eni odlicni vecerji, sva se ustalila v njeni sobi, si skuhala caj in prizgala francosko tv. Slucajno je bil na sporedu ravno program, ki se ga morda se kdo od bralcev spomni, ko so ga predvajali tudi na nasi tv. Fort Boyard, je bil obcasno na SLO1, cilj igre pa je bil skozi neke nemogoce naloge, ki so se dogajale na enem gradu, zbrati cimvec kljucev, ki so na koncu odprli zlato, ki se je usipalo v kletko. Pa sva se malce kratkocasila in debatirala. Naslednje jutro je bil ze cas za zgodnji checkout in potovanje proti Parizu. Dolzan nama je bil, da se bolje izkaze kot v prvi rundi.

Tokrat sva imela v Parizu skorajda 6 ur casa in odlocila sva se, da obisceva glavne znamenitosti mesta. Na koncu koncev, kaksen turist pa si, ce nimas selfieja iz Eifflovega stolpa. Najprej sva pustila svoje stvari, ki so se zaradi kar nekaj steklenic vina, ki sva jih kupila v Sancerre, na postaji. Sicer cela zgodba zase. Na kratko, namesto 2 minuti, kolikor bi clovek pricakoval, da potrebuje da zaklene svojo prtljago v omarico, sva zabila eno uro. Tipicno francosko. Ampak nic naju ne bi moglo spraviti v slabo voljo, po taksnem vikendu. No… razen poscan metro. Smrdeca voznja proti stolpu, nama je vzela voljo. Hitro sva imela poln kufer, zato sva pri sicer res lepem in ogromnem Eifflovem stolpu, hitro pobrala. Zelela sva le najti trgovinico, da kupiva kaksen zanimiv spominek, ki jih zacuda tam ni bilo in se vrneva na postajo kjer bi cakala na Eurostar nazaj v ljubljeni London. Smiselno se nama je zdelo, da bodo trgovinice nekje v blizini Louvrea, saj je ja velika znamenitost in mora biti turisticno obarvana. Ker pa je bil metro do tam kar zakompliciran in bi morala kar nekajkrat prestopati, sem predlagal da se odpeljeva do Notre Dame, poslikava se to in se pes odpraviva do Louvrea, ki ni predalec od tam. Koncno spet na svezem zraku, navelicana vsega, prideva pred katedralo in nekako se nama odvali kamen, saj za nama svetijo neonske luci v ulicicah, ki obljubljajo butikce, lokale in predvsem moznost Parizu, da se nama malce prikupi.

No to je pa precej bolj vsecno. Ulice so naju spominjale na londonski Covent Garden, a precej bolj so zarele od zivljenja. Spominki v trgovinicah niso bili klasicni, industrijski, temvec veliko bolj osebni. Ulicna hrana je bila zanimiva in raznolika. Glasba je iz vsakega lokalcka vlekla svoje privrzence. Omehcala sva se in raziskovala in raziskovala… Nasel sem starinarnico, kjer so prodajali vinilke in takoj sem se zakopal v skatle, ce najdem kaj v mojem stilu. Malce razocaran, ker sem nasel le eno plato Le Chic in pa eno Jackson 5, vse ostalo pa je bilo bolj tipa francoske in nemske 70 pop glasbe. Svetlana se ni mogla nacuditi lokalu iz katerega so vsepovsod viseli modrci vseh barv, oblik in velikosti (bojda jih dekleta na zabavah same obesajo), a oba naju je nagon vlekel v neko stransko ulico, ki je delovala se najmanj zivo a pred njo je bil fantasticni ulicni slikar, zaradi katerega sva sumila, da je ta ulica malce bolj kulturna. Po prvih korakih zagledava Sveti gral. Buticno vinoteko. Lastnik, mladenic v zgodnjih tridesetih z modernimi ocali in nazaj pocesanimi lasmi naju je veselo sprejel, naju povprasal po najinem okusu in nama zacel govoriti o skrivnostih vin, o letinah, ki so bile dobre in katere slabe, o cenah in kvalitetah vinarjev. Govoril je s tako strastjo, da sva kar pozirala besede in ceprav sva bila ze oba krepko preko najinega dopustniskega budgeta, naju je kar vleklo, da pri njemu kaj vzameva. Na koncu je Svetlana za svojega zarocenca kupila steklenico 13 let starega Chateau Neuf De Papa, ki je bil baje
ena najboljsih letin zadnjih 30 let. Razlozil ji je, da mora vino odpreti vsaj 2 uri pred serviranjem, da mora vino lezati, da se dotika zamaska, da ga mora spiti v naslednjih 5 letih, drugace bo izgubilo aromo. Na zemljevidu nama je pokazal kje se nahaja ta grad, po katerem ima vino ime in da mora imeti najmanj 6 razlicnih vrst vina, ki jih doloci drzava, vcasih jih doloci tudi do 11 in vsaka vrsta doda svojo kompleksnost. Vsaka vrsta vina najprej eno leto stoji v svojem sodu in sele nato, vse skupaj zmesajo. Shiraz in Grenache sta glavni sestavini, vinski mojsti pa potem po svoji
ekspertizi dozirajo ostale vrste in ustvarjajo na tisoce razlicnih kombinacij. Strast tega cloveka nama je popolnoma zabrisala misli na neposrecen zmenek s Parizom in samo zaradi njega, se nama je zdelo da je mesto v bistvu fantasticno.

Nato sva se pocasi odpravila domov… Po poti sem razmisljal, da so se nama najlepsi trenutki dogajali, ko sva sledila nagonu in kako prav sva imela, da sva ga poslusala. Za nama je bil res fantasticen vikend, poln novega znanja, novih izkusenj in tudi kulinaricnega razvajanja, a na meni je najvecji pecat pustilo prepuscanje avanturi.

Mestece Sancerre

Mestece Sancerre

Do naslednjic….

Lenart

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s