365 dni

four-seasons1

Pred dnevi, sem govoril z bratom, ki me je postavil pred zelo zanimivo perspektivo. Pojamral sem mu namrec, da se mi ta moja ekspedicija v Londonu, ne zdi nic posebnega, da se mi zdi, kot da se nic posebnega ne spreminja, kot da je vse po starem…. Na nek nacin imam prav, zivljenje iz dneva v dan ni nic posebnega, “handlanje” Londona se mi zdi mala malca, kot da sem tu od rojstva. Kaj pa se je spremenilo izpred 365 dni? No, kot prvo pred enim letom nisem niti razmisljal o temu, da bom nekoc pristal v Londonu, kaj sele da bom eno leto kasneje ze tu, na poti prihodnosti, namesto stagnaciji, ki sem jo dozivljal doma. Pred letom, sem delal v lustnem Glacialu v Kopru, ob sebi sem imel fantasticno zensko, na ramenih pa breme preteklih dogodivscin, ki so kasneje sluzile kot inspiracija za mojo selitev. Eno leto kasneje, sem prvic v zivljenju podpisal pravo zaposlitveno pogodbo. Vsi vemo, da je to v Sloveniji vec ali manj nemogoce, sploh za nekoga, ki nima papircka iz katerekoli fakultete ali strica zaposlenega na nekem ministrstvu.

Po novem imam torej redno placo, nic vec pretiranega garanja za dragocene delovne ure, nic vec sparanja, da si lahko privoscim pocitnice, nic vec stiskanja zobov, ob bolecinah in boleznih, ko bi moral ostati doma, zato ker si ne morem privosciti izpustiti dneva brez dela. Svoboda. Redna placa, ti da svobodo in te razbremeni kalkuliranja, razbremeni skrbi, ali bo slo cez teden, ali bo naslednji mesec, tako dober kot ta, ali bo slabsi… Ampak v tem se skriva najvecji “catch”. Veliko ljudi, se bi po mesecih (oz letih) garanja, v taksnem trenutku koncno sprostila, ker si na koncu koncev to tudi zasluzijo, mene pa so izkusnje naucile, da nikoli ne mores pocivati na lovorikah.

Imel sem precej razburkano zivljenje od kar sem postal polnoleten. Odpiral sem podjetja, organiziral odgodke, skrbel za glasbenike, vodil locale, dj-al in se in se. Na trenutke, sem se pocutil, kot da sem na vrhu sveta in takrat sem se ponavadi sprostil, postal lezeren in nehal napredovati. Sele sedaj sem pravzaprav zacel spoznavati napake, ki sem jih delal takrat. Bil sem slab vodja, slab manager, slab director, slab natakar… A brez tistih izkusenj, danes tega ne bi razumel, in bi danes delal iste napake, namesto tega pa se tokrat stvari lotevam drugace. Point zivljenja ni, psrostitev, temvec napredek in ne bom si dopustil, da se mi bo zgodil en sam dan ko se ne bom naucil nekaj novega.

O tem zagotovo nisem razmisljal pred 365 dnevi. Najvecji premik, ki se mi je zgodil, pa je premik v attitude, v odnosu s katerim sprejemam informacije. Negativizem se je popolnoma umaknil optimizmu. V kritikah, ki jih prejemam in dajem iscem pozitivne stvari, ucim se poslusati instinct,  6 cut, ki ve kaj si res zelim in kaj je prav, pozitivne lastnosti, ki semi jih imel se krepijo, negativne postajajo sibkejse, vec je srecnih dni in vec nasmehov in manj bediranja. Vse se pocasi postavlja na svoje mesto.

Zanima me, kaj bo cez novih 365 dni…

 

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s