Napredek?

Preden sem prvic stopil na otosko zemljo, sem imel v mislih 3 mesece. Toliko naj bi namrec potreboval, da bi se primerno aklimatiziral, na novo okolje, na nov jezik, nove ljudi… Ko sem naredil prve korake, ko sem sel cez prvih nekaj dni, se moje mnenje ni spremenilo. Tako hitro sem sprejemal kulturne navade, razumel transport in delovne pogoje, da sem bil preprican, da se bom cez 3 mesece pocutil kot doma. Ko so trije meseci minili, sem na pogradu v hostlu gledal v razpoko na stropu in se zamislil o “dosezkih” … Pa jih nisem ravno veliko nastel… Redna sluzba, ki ni bila redna… Prijateljstva… neobstojeca… Tezki trenutki, ko se pocutis samega na celem svetu, kot da ne spadas tam, samozavest na psu.

V sredo je minilo 7 mesecev, kar sem tu. Namesto v razpoko, strmim v likalnik na omari. Moj likalnik. Moja omara. Moja soba. Ce bi se takrat aprila imel k cemu vrniti v Slovenijo, bi se. Na sreco, tega luksuza nisem imel, sem vztrajal, se prebil in sedaj.. Sedaj se koncno pocutim, da spadam. Imam dom, imam novo sluzbo (redno!!), pocutim se sprejetega v druzbo. Rojevajo se prijateljstva, taksna prava prijateljstva s somisljeniki.. Na koncu koncev smo vsi mi imigranti iz istega testa, zato je veliko lazje najti ljudi, ki so taksni kot si ti, ki razumejo trnavo pot do osamosvojitve. Pocasi mi London prirasca k srcu, kljub temu, da me vec kot eno urna pot do sluzbe izcrpa bolj kot 15 urni delovnik (trenutno delam dve sluzbi… bom razlozil kasneje). Mesto dobiva tisti vonj, vonj privlacnosti, vonj ambicije in priloznosti, kot feromoni, ki te zgejo ob prekrasni zenski. Ta vonj, ki te vlece v romanco, v zapleteno razmerje… Kot muza. In mi ambicioznezi vedno potrebujemo muze. Ko jih ni, ne zivimo… Samo prezivimo. Pricenjam ziveti in obcutek je fantasticen. Priznati moram, da sem imel zadnjih nekaj mesecev precejsno krizo in ker sem se pocutil tako.. bedno… sem se v to krizo se bolj poglabljal. Sele ko sem spoznal, oziroma bolje receno, sprejel, da je to normalno in po pricanju prijateljev ne samo pogosto, temvec obvezno ko prides sem, sem se spustil iz krca. In vse se je zacelo spreminjati. V sluzbi sem se se bolj trudil in napredoval. Nas manager je uprizoril kviz, s katerim nas je zelel motivirati, da se bolje spoznamo nas meni in vinsko karto, nacin postrezbe in nasploh dvignemo kvaliteto. Aroganten kot sem, se nisem nic kaj ekstra ucil prisel na kviz, zmagal in si zasluzil izlet v Francijo, v Sancerre, od koder izhajajo nekatera izmed najbolj cenjenih vin v vrhunski kulinariki. Vsi stroski placani s prenociscem, hrano, ogledi… Fantasticno. Ampak, kljub temu dosezku, kljub temu da sem z znanjem porazil vse, vkljucno s pomocnikom managerja, mi to se vedno ni zagotovilo niti redne sluzbe, niti povisice, niti vec ur. Poln samozavesti po tem dosezku in se dodatnih komentarjih gostov o kvaliteti postrezbe, sem se odlocil, da ne bom vec vztrajal. Ce se ne bodo potrudili zame, pa grem. Ker sem s kuharji v odlicnih odnosih, so mi vsi zaceli ponujati sluzbe pri njihovih prijateljih, eno izmed njih sem tudi sprejel. Odpravil sem se na preizkusnjo. Dobil sluzbo. Tako sedaj delam v Gallery Mess, restavraciji ob galeriji Saatchi v luksuznem Chelseaju. Popoldan sem prisel nazaj v prvotno sluzbo in dejal, da grem, vendar bom profesionalen in ostal se mesec, da najdejo pravo zamenjavo. Manager mi je zagotovil, da ce se malce vztrajam, da mi bo zagotovil pogodbo in solidno placo in bla bla, da pa mi sedaj ne more pomagati, ker so neki birokratski postopki in bla bla. Naslednji dan pa je ze imel pripravljeno pogodbo zame. Cudezno kar naenkrat. To mi je dalo se vec samozavesti, kajti spoznal sem, da si moras vcasih na silo izpogajati nekaj kar menis, da si zasluzis in zagotovo mi bo to pomagalo v prihodnosti.

Bolj se pogovarjam s sodelavci, bolj mi je jasno, da se to dogaja z vsemi nami. Vsi trpimo za pomanjkanjem samozavesti. Vsem nam je tezek pristanek spodrezal krila in velika vecina se s tem ne bo nikoli spopadla. Gostinstvo v Londonu poganjamo imigranti, najhuje pri tem pa je, da velika vecina to dela za to, ker ne verjame, da lahko dosezejo kaj vec, zato pac sprejmejo, da je to to za njih. Upam in verjamem, da sam ne bom zapadel v to sivo povprecje. Se vedno me zenejo iste ambicije, kot sem jih imel na zacetku, iste zelje, kvecjemu bolj izpopolnjene. Ker pa nisem vec tako zelen kot sem bil pri 19ih, ko sem se loteval poslov na vrat na nos in zagrabil bika direktno za rogove, si sedaj vzamem veliko casa (ki ga sicer nimam) za natancno analiziranje prihodnjih korakov. In verjamem, da bom tako lahko uresnicil ne le svoje sanje, temvec kot vzgled sluzil tudi drugim, ki se podajajo na podobno pot.

Tokratni blog, sem nacrtoval, kot bolj potopisen, z opisom dogodkov, ki so se mi dogajali, od kar sem nazadnje pisal, da vam povem vec o stanovanju, sluzbah, znamenitostih, obsedenem psiho cimru (to je storija zase), pa se je nekako bolj spremenil v nek izliv tega, kar sem si zelel ze pred casom napisati, pa ni slo ven. Upam, da sem tokrat vseeno pomagal komu, ki prezivlja podobno, da razume, da ni sam v tem, da smo vsi v istem smornu in da se nam vsem isto dogaja in da tako dobi energijo za napredovanje..

Do naslednjic…

Lenart