relax!

Ok. Najprej morem povedat, da sem malce razocaran nad sabo, ker ocitno nisem ravno pravih custev izrazil s prejsnjim blogom. Sodec po veliko sporocilih naj se drzim itd. Ceprav sem precej stvari izpustil in jih pred vami draga blogovska publika zatajil, ker sem se bal taksnih reakcij, moram precej jasno povedati, da ni vse tako crno. Dalec od tega. Tiste dni, ko se mi je to sranje dogajalo, sem namrec se bolj opazil, kako razvajeni smo. Ko sem takrat taval po ulicah, iskajoc resitev sem namrec velikokrat pogled namenil pod stopnice ob cesti, v podhod pri tubi, smetnjak … Pod stopnicami, s casopisom pokrit brezdomec, v podhodu otroci, ki so zicali penije za hrano, ob smetnjaku druzina, ki je cakala da prestreze sitega cloveka smeti in za trenutek ublazi svojo lakoto. Moja situacija primerjajoc z njihovimi je bila blagoslov! Eden izmed mojih ciljev, ko sem se odlocil za London je bil tudi ta, da se v moje zivljenje vrne skromnost, na katero Slovenci radi pozabljamo in mislim, da se ta cilj ze uresnicuje. Seveda smo prikrajsani za marsikaj, ampak draga druzba, ce imate streho nad glavo in kos kruha za cez dan, vam (nam) prav nic ne manjka. 

 

Sedaj pa na malce manj turobne teme. Na koncu koncev, je optimizem tisti, ki nam daje energijo za zivljenje. 🙂  Se vedno iscem stanovanje, ker se mi res ne da miljonkrat selit, zato bom  pocakal, da si bom lahko privoscil to kar si zelim, ne pa nekaj samo za silo. Poleg tega, da seveda tudi usrana stanovanja niso poceni. Vreme se celo malce izboljsuje, tako da smo imeli kar nekaj soncnejsih ur v zadnjem casu in to se pozna na razpolozenju. Smo vsi veliko bolj nasmejani tu. Je prav lepo videt, ko hodis po cesti, zamisljen, s slusalkami v ocesih, pa se ti mimoidoci nasmehne ko se srecata s pogledi. Dobis prav topel obcutek. Od prejsnjega tedna naprej, sem “redno” zaposlen pri Lansdowne Club-u, eden izmed najlepsih hotelov v osrcju Londona. Delam v restavraciji in dve stvari, ki sta mi najbolj pomembni. GUZVA JE! Koncno delo, kot se sika, da ni samo postavanje naokoli. In druga stvar so sodelavci, s katerimi smo se res ujeli, tako da ze po enem tednu pokamo tudi interne sale. Tko da res super. Sicer se iz dneva v dan bolj zavedam, da moram takoj ko bo  mogoce najti boljse sluzbe, kajti tu ne sluzimo ne vem kaksnega denarja in je tezko kaj prisparati, ampak dokler to ne bo mogoce, bom uzival v tem kar imam. To je vse kar je pomembno ane? 😀

 

Tokrat sem se odlocil, da svoje minute posvetim stereotipom. Kar sem v Londonu, sem spoznal kar nekaj ljudi iz vseh koncev sveta in ker je eden izmed mojih hobijev se vedno studiranje ljudi in njihovega obnasanja, sem si drznil izoblikovati nekaj stereotipov, ki sem jih opazil. Stereotipi po mojih izkusnjah torej, tako da tisti, ki ste imeli s temi narodnostmi boljse ali slabse izkusnje, je to cisto vas problem. 🙂

 

Veliko sem ze povedal o Francozarjih, a vendar da ponovim: 

Polni sami sebe, center vesolja, vsako delo jim je pod castjo, prijaznost jim je popolnoma tuja in London je sranje proti Parizu. Ko jih vprasas cemu pa potem niso raje v Parizu, vsi pravijo da se bodo itak kmalu vrnili (pa se jih vecina ne).

Makaronarcki so tut svojega denarja vredni. Severni Italijani niti niso tako napacni, ce odmislimo njihov totalni anti-talent za kakrsenkoli tuji jezik ali njihovo pomanjkanje splosne razgledanosti. Za razliko od Francozov so zelo prijazni, do deklet se posebej in tudi delajo prav radi. Juzni pa so totalna kontra. Lenuhi, ki jim lahko parirajo samo Spanci. Vecinoma se drzijo bolj v zaprtih skupnostih in cemu so tu, mi je uganka. 

Spanci. Ajooooo. Sicer topli ljudje in vedno za zabavo, ampak bohnedej da prosis Spanca, da premakne kroznik. Zdi se mi, kot da jim je ze dihanje odvec, da bi najraje samo polezavali s sangrijo v eni roki in dzointom v drugi. Zanimivo je, da so sicer toliko premeteni in jih velika vecina dela popoldanske in vecerne izmene, da se naspijo, ker itak ne gredo spat pred jutrom.

Nemci. Nemci pridejo v London, samo zaradi dveh razlogov in vecina jih je tu med 19 in 22 letom. Prvi razlog je zelja po izpopolnitvi jezika, kar se meni zdi fantasticno, tudi nam ne bi skodile taksne navade, da bi lahko bolje konkurirali na gospodarskih trgih. Drugi razlog pa je, da se najdejo. Kakor sem razumel, kljub temu, da imajo izvrsten solski sistem, kar se tice izobrazbe, jih tam ne naucijo razmisljanja z lastno glavo, zato jim po srednji soli, ko so prvic v zivljenju prepusceni svoji intuiciji, zmanjka tisto nekaj, kar bi jih usmerilo na zivljenjsko pot. Za njih tezko reces, da so pridni ali leni. Pac naredijo, kar se jim rece. Nic vec, nic manj. So profesionalni. In to je to. Opazam, da se precej zlijejo z okoljem in jih redko opazis. So kot nekaksna kulisa, oziroma statisti na odru.

Avstralci. Vse o cemer oni razmisljajo je potovanje. Potovanje, potovanje, potovanje. In seveda lahko njim reci, ko jih vecina pride s taksnimi budgeti, da si to lahko privoscijo. Eden izmed mojih sodelavcev, mi je razlagal, da je pripotoval s 28.000 avstralskimi dolarji. To je cca 18.000 evrov… Star je 21 let in denar ni od starsev, ampak si ga je zasluzil sam. Kar baje ni tako tezko, ko pa so minimalne place v Avstraliji od 9 funtov naprej. Tom, eden izmed mojih znancev, je vodovodar in mi je razlagal da je njegova urna postavka 30 dolarjev na uro, ker je sele zacetnik. Mojstri imajo 150 dolarjev na uro. In to je NETO! Kar se tice druzenja, se sicer ne branijo klepeta s komerkoli, in so druzabni, ampak se vseeno druzijo bolj med sabo, kar jim seveda ni tezko, glede na to da jih je ogromno tu v Londonu.

Romuni, Bolgari. Vzhodni evropejci, torej vecinoma navajeni trdo delati, po hotelih kjer sem jih srecal jih vecinoma izkoriscajo za dolge izmene, kljub minimalnim urnim postavkam. Po razmisljanju so precej podobni nam, saj razmisljajo podobno hlapcevsko kot mi. Tezko se postavijo zase in tudi redki napredujejo na svojih polozajih. Vecina jih je po par letih se vedno na istem polozaju. Sicer pa so prijazni in ti razlozijo vse, kar te zanima in tudi vedno poskrbijo, da nisi lacen, saj imajo skrite koticke kjer skrivajo hrano po hotelih (to sem dejansko v 3 razlicnih hotelih opazil in me je res presenetilo, da samo oni vedo za to). 

Severna afrika oz vse kar je visje od Kameruna. Groza. Sicer se bo slisalo grozno, ampak ne cudijo me vse te vojne, ki se dogajajo tam. Delo, c’est quoi? Ce se le da, se skrijejo, ko jih potrebujejo, razen ko je na vrsti pavza. Ko se z njimi pogovarjas, delujejo zelo prijetni sogovorniki, ampak ne vem ali so sklerozni ali pa samo odplavajo v svoj svet, ampak zapomnijo si prav nic. Enem Alzircu sem se moral trikrat predstavit. V istem dnevu! Sodelavcu, ki je prebegnil iz Sirije (baje so ga lovili tudi slovenski obmejci, ko se je iz takrat se ne-eujevske Hrvaske, tihotapil preko Slovenije), so 10x povedali, da ce zeli na cigareto, ne sme it. Da pa ce je ze prevec odvisen, naj to pove sefom, da ga bodo nadomestili za tistih par minut. Prvi vecer je pobegnil ven 2x, njegove mize pa ne postrezene. Pa so mu sefi dali se eno priliko. Drugi vecer so mu spet narocili isto in mu zabicali naj tega ne pocne vec, oz naj jim pac pove, ce se bo izmuznil. Pa je spet isto naredil. In da ne bo pomote, nic se ni izgubilo v prevodu, kajti njihova anglescina je zelo zelo dobra. Tudi pri Nigerijcjih sem opazil, da se delajo neumne, ko jim kdo kaj naroci. Kot, da si zelijo da jih posljejo domov. Pomivalci posode iz teh drzav, nikoli ne spirajo posode, tako da imamo 10x vec dela s poliranjem posode za njimi kot pa z delavci, ki prihajajo iz juznejse Afrike. 

Pod Kamerunom, je ocitno podnebje popolnoma drugacno. Ljudje so spostljivi, prijazni, zelo pametni, ampak jih statusi njiovih drzav ovirajo pri tem, da bi se bolje izpostavili na trgu. Zato jih vecina pristane pri pomivanju posode, ki ceprav se slisi kot najslabse mozne delo, je v taksnih hotelih eno izmed najpomembnejsih opravil in tega se dobro zavedajo. Delo opravljajo tako kot je treba in ceprav jim vcasih dela preglavice tudi jezik, se zelo radi pogovarjajo in razlagajo o svojih drzavah in druzinah…

Dovolj bodi za sedaj. Imam se kar nekaj stereotipov za napisati, ob drugi priloznosti.