Nekaj dni pozneje

Camden Street

Ok zdej je nekaj dni minilo. Naenkrat se mi ne zdi vec tako majhno mesto ko ga pocasi vedno bolj odkrivam. Najprej naj opozorim, da ne bom vec pisal sumnikov, ker sem si dal vse na English, vkljucno s tipkovnico. Da se navajam 🙂 V glavnem. Vikend sem prezivel bolj mirno, predvsem zato, ker je London kot zenska. Ti zelo hitro zleze pod kozo, pa se hitrej pobere dinarcke iz zepa. 🙂  Brez zamere dekleta, za neposreceno metaforo. No iz varcevalnih razlogov sem se bolj drzal v hostlu, ki sem ga danes zamenjal za drugega. Zato ker je pol cenejsi. Pa se bolj kulski. Pa boljse pivo imajo. Ok ima mogoce en minus. Ki je kar velik. In to je, da spim hujse kot zaporniki, na pogradih s tremi posteljami. 5 pogradov je pa v sobi. Tako da zasebnosti verjetno ne bom delezen.  🙂

Kar pa sem dozivel cez vikend, so bile zanimive izkusnje. Najprej ta, da je London lahko tudi poceni, veeeeendar moras imeti sreco in naleteti na popuste. Tako sem si nabavil teniske za 8 funtov. Redna cene bi bila pa 64,99£J. Kr uredu. Druga stvar, ki me je razjezila pa je bil kebab. V sloveniji ne dobis sunke na pici, ker so vsi nasi picajoloti muslimani, tukaj pa ne morem dobit govejega kebaba, ker so kebabciji indijci. Mislim, saj se ne pritozujem cez vero. Zelim si le ta pravo meso, ki spade k jedi. Ok to je vikend. Ne-zanimiv. Aha. Razen se ene malenkosti, zaradi katere bom res cimprej zapustil hostle. V soboto nisem mogu celo noc zaspat, ker je moja svedska cimra imela koncert. Pa to ni bil koncert solo violin ampak, cel pihalni orkester. Ne morem verjeti, da lahko tako glasnost povzroci ena oseba. Sipe so se tresle in ne pretiravam! Sicer sem na moje veselje ugotovil, da sta se svedinji naslednje jutro checkirali iz hostla, tako da sem upal na mirnejsi spanec. Pa sem se zmotil, ker sem dobil novo cimro. 50-letno americanko v rozasti eno-delni pizami, komplet s kapuco in “nogavicami”. Vse en sam ogromen kos blaga. No, ko pa sem poskusal zaspat, pa sem dozivel se en koncert. Neverjetno. Tako da sem na koncu spal s slusalkami v usesih in glasbo, da sem jo le preslisal.

 No danes, pa je bil malce bolj zanimiv dan. Zjutraj sem se po zajtrku kaj hitro spakiral in zapustil hostel, se s polno potovalko komaj zrinil v Tubo, ki me je odpeljala do novega hostla, ki se nahaja v Island Gardens (za tiste ki boste google mappali). Sicer je reeeeees dalec od centra, ampak je ful simpaticna lokacija. In kot sem ze omenil, pub je zakon 🙂  Po tem, ko sem odvrgel stvari (ker je bil checkin sele po 14.uri) sem se vrnil nazaj v center. Odkril sem povezavo z DLRom (nadzemna zeleznica), ki me v 20 minutah pripelje prakticno v center. Na poti, sem se peljal cez Canary Wharf. Sredi najvecjih slumov v okolici, je Canary Wharf kot svoja republika, s svojimi varnostniki, ki pregledajo vsak avto. Gre se pa za nekaksno komercialno obmocje, z neboticniki, polnimi borzarjev, bancnikov in ostalih high class biznismenov. In za videt je res fantasticno, saj vmes med neboticniki plava Temza, tudi s tem vlakom smo se peljali kar cez neboticnik. Skrata zelo lepo za videt.

No v centru, sem imel namen, da si koncno pogledam ta skrajno opevani Camden Town, ki naj bi bil poln energije in fantasticnih dozivetj in vseh ostalih presezkov. Ko sem se pripeljal na postajo, se mi ni zdelo nic posebnega. Na vsaki strain par pubov, kaksna trgovinica… skratka nic posebnega. Ko pa sem se vedno bolj blizal srediscu tega mesta, pa sem pocasi razumel, zakaj to sosesko vsi hvalijo. Sicer na ven vse skupaj izgleda kot ena ciganija, ali pa tisti pomoli v Dalmaciji, ko prodajajo vse mozne majice, okraske, tatuje itd. Ampak, ko zabredes, ti je jasno cemu vse hvale. Iz vsake “stojnice-trgovinice” druga glasba. Od salse, do metala, house-a, rocka, indijske glasbe, japonskih karaok. In to vse nabija eno prek drugega, prodajalci se derejo nate iz vseh koncev in ponujajo svoje izdelke. Imel sem ta privilegij, da sem bil tam med prvimi ob 11ih ko se vse sele odpira in so vsi prodajalci ekstra prijazni in usluzni. No ze po prvih nekaj metrih, me je ustavila japonska novinarka (ki je sicer verjetno rojena anglezinja, po polnem naglasu sodec) in me zaprosila za intervju glede olimpijskih iger, ker pripravljajo prispevek o varnosti za neko japonsko televizijo. No, pa sem stopil iz svoje “comfort” cone in ji odgovoril na nekaj vprasanj. Pa me je samo debelo gledala, ker sem ji seveda zanikal kakrsne koli skrbi glede varnosti. Ocitno so vsi kar precej prestraseni, da se bo letos zgodil novi Minken. 🙂  No pa sem ji hladno odgovoril, da ce bi se bal teroristov me zagotovo tudi v London ne bi bilo. No tako da ce imate japonski TV si me lahko ogledate nocoj ob 22.20 🙂  Po nasem casu! No pustimo to.

Camden. Ok. Kot “londoncan” bi mi sel Camden na zivce, ker se vsi turisti premikajo po polzje in to zna biti kar motece, glede na to da so ulice zelo ozke in se vsem zapletas v pete. Ampak, ko se umiris in povohas zrak se pocutis, kot da bi bil zadet. Sploh ce si lacen (zajtrk je bil bolj bogi). Indijska, Kitajska, Japonska, Mehiska, Italijanska, Tajska, Pakistanska, Turska in vsaka mogoca kuhinja direkt pred tabo. Vsi ti ponujajo, bos to, bos uno. Pridi pridi. Posebna ponudba. Vglavnem noro. Tako, da tisti ki boste na sliki gledali samo KFC, McDonalc ipd… V Camden gres Jest, z velikim J. Ne pa na to sranje. To ostalo je na voljo na vsakem drugem vogalu. 🙂  Ker sem se vedno malce ziheras, sem se odlocil za mehicana in njegov noro dober Taco, z rizem, v trdi koruzni torilji, z oreng pekocim jalapeno feferonom. Njam. Neki najboljsega, kar sem do sedaj jedel v Londonu.

 Po obedu, sem se malce zavijal po trgovinah. Tu najdes vsega. Od majic, do vinilk, okraskov, tablic za avto, slusalk, instrumentov, skejtbordov, umetnin.. Karkoli si zelis. To majo. Je pa sicer najvec teh trgovinic z okraski. Tako da je to res eno tako turisticno sredisce. A must see za turista.

 Po Camdenu, sem sicer moral na agencijo, s katero sem prisel v Ldn, ker sem si moral sprintati CV za danes, ko sem imel moj “backup” razgovor. Ceprav je ta moja agencija zelo kredibilna in mam garantirano sluzbo, sem si zelel se sam kaksen backup naredit, ker pac nikomur ne zaupam. Nocem pa po dveh tednih ze domov. 🙂  Tako, sem bil nocoj na razgovoru za pub The Globe, v srediscu Londona. Ogromen pub, vedno nabito poln. So eno redkih podjetij, ki so imeli ODPRTI DAN za razgovore, ne pa da se zmenis pa se pol z vsakim posebaj dobivas. No odprli so ob 17.30. Prisel sem ob 17.40. In dobil stevilko kdaj bom na vrsti. 31!! Ko sem odhajal je bila zadnja stevilka takrat 71. J Ok huda konkurenca. Ampak, glede na to, da sva se s sefom pogovarjala tudi o fuzbalu, dj-anju in Sloveniji, mislim da sem pustil kar dober vtis. Bom pa se danes izvedel, kdaj me povabijo na preizkusnjo.

 No to je to zaenkrat. Sedaj sem v pubu v hostlu, pisem tale blog, spijem pivo in pocasi spat. Je bil dolg in naporen dan. 🙂

Ko bo kej zanimivega, se spet oglasim.

Camden Street

P.s.: Vem, da sem ful skrt s fotografijami, sam so ljudje veliko bolj prijazni do tebe, ce nisi turist, zato se tudi ne obnasam tako 🙂

 

Advertisements

3 thoughts on “Nekaj dni pozneje

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s